Ob prebiranju današnje Božje besede se v meni prebujata dva popolnoma različna svetova: Davidov svet hvaležnosti in Herodov svet ujetosti v lastne strasti. V luči Filokalije, ki me vabi k nenehnemu čiščenju notranjega pogleda, se sprašujem, kateri glas v meni je glasnejši – tisti, ki slavi Boga, ali tisti, ki se boji mnenja drugih.

V Sirahovi knjigi opazujem Davida, ki je »z vsem srcem opeval Gospoda«. Njegova moč ni bila v njegovem orožju, ampak v njegovi usmerjenosti v Višje. Psalm 18 mi ob tem ponuja podobo Boga kot skale. V današnjem svetu, kjer se zdi, da so vse vrednote relativne in se tla pod nogami nenehno tresejo zaradi kriz, vojn in negotovosti, v tej Skali iščem svoje edino pravo zavetje.

Nato pa v evangeliju trčim ob Heroda. Njegova zgodba me pretrese, ker v njem prepoznam svojo lastno razdvojenost. Herod je Janeza Krstnika rad poslušal, bil je vznemirjen, a hkrati ujet v »banquet« svojih strasti, napuha in strahu pred tem, kaj bodo rekli gostje. Očetje Filokalije takšno stanje imenujejo ujetost v logismoi (vsiljive misli). Herod ni bil svoboden kralj; bil je suženj svoje podobe v očeh drugih. Janezova smrt je sad trenutka, ko je zunanji pritisk premagal notranji glas resnice.

V duhu duhovne čuječnosti opazujem, kako se v mojem vsakdanu bije bitka med Janezom (resnico) in Herodom (ugajanjem). Ko dovolim, da moj mir narekujejo zunanji dogodki ali mnenja ljudi, v sebi počasi »obglavljam« svojo vest.

Sedim na sestanku ali v krogu znancev, kjer pogovor nanese na trenutne svetovne razmere. Zaznavam, kako se v skupini oblikuje močno, enostransko mnenje, polno obsojanja in sovražnosti. V sebi čutim nemir. Vem, da se moja vest s tem ne strinja, da me vera kliče k sočutju in iskanju miru, ne k prilivanju olja na ogenj. Čutim tisti Herodov strah: »Kaj si bodo mislili o meni, če bom tiho ali če bom zagovarjal drugačno pot? Me bodo izločili?« Spomnim se na nasvet iz Filokalije: ustaviti se v srcu. Namesto da bi se podredil pritisku skupine (mojim »gostom na gostiji«), se za trenutek umaknem v notranjo tišino. Izbiram pot Davidovega psalma. Boga prosim: »Gospod, bodi moja skala.« Namesto da bi izrekel besede, ki bi nahranile moj napuh ali me naredile »priljubljenega«, izberem blago, a odločno besedo miru ali pa preprosto molčečo prisotnost, ki ne odbrava sovraštva. V tistem trenutku ne dopustim, da bi strah pred zavrnitvijo obglavil mojo notranjo resnico. To je moja mala zmaga nad »Herodom« v meni. Sredi sveta, ki od mene zahteva, da se nenehno opredeljujem in napadam, izbiram svobodo tistega, ki stoji na Skali. Tako se učim, da resnična moč ni v kričanju z množico, ampak v tihi zvestobi Gospodu, ki edini pozna globino mojega srca.