Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30)

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Kakšna naj bo naša drža pred Bogom? Če hočemo sprejeti Božje darove moramo najprej priznati, da nimamo do njih nobene pravice in da jih lahko le krotko sprejmemo.

Jezus pravi, da v domačem kraju ne sprejmejo nobenega preroka. Zakaj? Ker ni pričakovanja in odprtosti za Božjo pobudo. Med svojimi je prerok eden izmed poznanih in zato ga ne morejo smatrati za Božje orodje za kaj izrednega ali neobičajnega. Če pa je že sposoben česa izrednega, naj to pokaže doma, med svojimi. Sovaščani imajo večje pravice do tega, kakor pa drugi. Prav takšna drža onemogoča sprejemati Božje darove. Božja pobuda je zastonjska in svobodno odgovarja na naša pričakovanja.

Jezus omenja Naamana, tujca, ki se mu je Bog razodel, a ga je tudi najprej povabil, naj se odreče svojemu načinu gledanja in dojemanja stvari. Naaman, pogan, ni imel kakršne koli pravice do Izraelskega Boga, a je pri sebi že določil, kako naj bi se odvijalo njegovo srečanje z Božjim možem.

Ta ga ni niti osebno niti prijazno sprejel, ampak je poslal nekoga z naročilom, naj se gre sedemkrat umiti v reko Jordan. Slaba dobrodošlica za nekoga, ki je gobav in je naredil tako dolgo pot, da bi prišel do zdravja. Kakor Jezusovi sovaščani, tako je tudi Naaman besen. Sam si je ozdravljenje povsem drugače in slovesno predstavljal. Božji mož pa ga je nagnal naj se umije v reki Jordan, ko ima v Damasku večjih in lepših rek na pretek.

Ne izraelski kralj je dejal: Ali sem morda jaz Bog, da lahko dajem smrt ali življenje? Stari človek je moral v Naamanu umreti, šele tedaj se je v njem lahko rodil novi človek. Moral je zapustiti vse svoje predhodne gotovosti in se prepustiti Božji pobudi. Ponižno je moral sprejeti zelo preprost Božji način. Tedaj je njegovo meso postalo kakor meso mladeniča.

Bog naredi veličastne reči z zelo preprostimi sredstvi. Naamanova ozdravitev nas spomni na krst, ki je zelo preprosto dejanje. Kako je mogoče, da z malo vode, ki jo polijemo na glavo, človek postane nova stvar, Božji sin ali hči? Bog naj bi vendar ne delal na tak način! A Bog dela točno na tak način. Uporablja zelo preprosta sredstva, da nam podari samega sebe in svoje darove. Tudi evharistija (maša) je zelo preprost obred. Mi smo jo malo zapletli, da bi s tem poudarili njeno vrednost, v resnici pa je skupni obed ob koščkih kruha zelo preprost. Prav ta kruh je Kristusovo telo, tako kot smo mi po krstu Kristusovo telo. Tudi v našem življenju najbolj preproste geste in vsakdanja dejanja lahko postanejo orodja Božjega podarjanja nam in bližnjim. Če jih opravljamo iz ljubezni do njega in bližnjih postanejo prav to. Prostor srečanja z Bogom in veselja v njegovi samopodaritvi slehernemu izmed nas. Prosimo Gospoda za globoko učljivost, da bomo vsak dan znova sodelovali z njegovim delovanjem, zaupljivo in preprosto, sredi vsakdanjosti. To je novost, v katero nas vabi.