OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

V postnem času me Cekrev vabi, da se ustavljam ob skrivnosti izbire . Filokalija, ta "ljubezen do lepega in dobrega", me nenehno nagovarja, da krščanstvo ni zbirka pravil, temveč nenehno usmerjanje uma ( nous ) in srca k Življenju. V Božjem povabilu Mojzesu: »Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo,« ne slišim grožnje, temveč globoko spoštovanje Boga do moje svobode. Psalmist pa mi to sliko dopolni z podobo drevesa ob potokih voda. To drevo ni prisi

V tišini pepelnične srede vstopam v puščavo svojega srca. Pred mano se odpira pot metanoie – tiste globoke vrnitve, h kateri me vabi prerok Joel. Ne razdiram svojih oblačil, temveč dovolim Duhu, da zmehča trdoto svojega srca. Vračam se h Gospodovi milosrčnosti, saj čutim, da je On tisti, ki z blagostjo čaka na moj prvi korak iz razpršenosti nazaj v Središče. Znotraj mene odmeva prošnja psalmistovega srca: »Čisto srce mi ustvari, o Bog.« V zrcalu svoje vesti prepoznavam svojo

V tišini svoje skrite kamrice, kjer se vsak dih umiri pred obličjem Večnega, danes zrem v globino svoje duše. Pred menoj se razpira pot askeze , ki ni v odpovedovanju stvarem, temveč v prebujanju za resnično Življenje. Prepoznavam da sem blagrovan. Tega se zavem v trenutku, ko sredi preizkušnje ne klonem, ampak vztrajam. Čutim, da nobena skušnjava ne prihaja od Boga; On je Izvir vsega dobrega, Oče luči, pri katerem ni sence spremembe. Moje lastne neurejene želje so tiste, ki

V globini srca, kjer se srečujeta moja majhnost in Gospodov neskončni mir, zrem v pot, ki se vije pred mano. Ko se srečujem z različnimi preizkušnjami, v sebi iščem čisto veselje, o katerem piše apostol Jakob. Čutim, da so te stiske kot blagi ogenj, ki prečiščuje mojo vero, da bi postala trdna in neomajna. Vsakič, ko me preplavi negotovost, se v tišini obračam k Izviru modrosti. Prosim s preprostim zaupanjem, brez sence dvoma, saj vem, da se Bog daruje vsem brez pridržkov. Ps

V tišini srca, kjer se srečujeta človeška krhkost in Božji neskončni mir, se danes odpirajo besede življenja. Pred nami je pot, ki ni tlakovana s suhimi pravili, temveč z utripom Ljubezni, ki želi prežeti vsako poro našega bivanja. Sirahova knjiga nam razgrinja veličastno in hkrati trepetajoče obzorje: pred človeka sta položena ogenj in voda, življenje in smrt. To ni grožnja, temveč globoko spoštovanje naše svobode. V duhu Filokalije , te dragocene dediščine »ljubezni do lepe

Naš svet, ki se trese pod težo negotovosti, in v Jeroboamu vidim svoj lastni odsev. On se je bal, da bo izgubil nadzor, da se bo ljudstvo obrnilo stran, zato je postavil zlati teleti. Iz strahu je ustvaril nadomestek za Boga. Tudi jaz se v dneh, ko prebiram novice o gospodarskih krizah in geopolitičnih premikih, pogosto ujamem pri gradnji svojih »zlatih telet«. To so moji mali načrti za popolno varnost, moje obsesivno zbiranje informacij ali pa zatekanje v digitalne svetove,

Opazujem, kako se svet okoli mene trga na dvoje, na desetine kosov, podobno kot tisto Jeroboamovo oblačilo. Povsod vidim ločevanje: v politiki, v razpravah o vojnah, celo v svojem najožjem krogu. A ko se umirim, ugotavljam, da se največji razkol ne dogaja tam zunaj, ampak v mojem lastnem prsnem košu. Moje srce je raztrgano med tisoč skrbi, mnenj in strahov, ki mi jih vsakodnevno vsiljujejo zasloni. Prepoznavam se v tistem gluonemem človeku iz evangelija. Čeprav moje uho zazna

Sredi našega sveta, ki poka po šivih od napetosti in kjer se zdi, da vsaka stran zahteva mojo popolno pripadnost svojemu »božanstvu« – naj bo to ideologija, varnost ali goli potrošniški mir – vidim v Salomonu svojo lastno podobo. Njegovo srce se je nagnilo k tujim bogovom. Ne naenkrat, ampak počasi, skozi majhne kompromise, skozi poskus, da bi ugajal vsem in si zagotovil mir zunaj sebe. Tudi jaz ugotavljam, da moje srce postaja razdrobljeno. Ko zjutraj namesto v tišino stopim

Spremljam novice o nemirih, o umetni inteligenci, ki obljublja rešitve za vse, in o kraljestvih sodobnega sveta, ki se bleščijo kakor Salomonovo zlato (WEF,IMF). Vse to me sili, da gledam navzven, da iščem krivce in rešitve v zunanjih strukturah. A ko se v tišini ustavim, me zadene Jezusova beseda o tem, od kod prihaja resnična nečistost. Problem ni v tem, kar vstopa v moje oči s tisočerih zaslonov, ampak v tistem, kar se v mojem srcu ob tem rodi. Ravno včeraj sem prebiral os

Večkrat se zalotim, kako v svojem vsakdanu preveč pozornosti posvečam »vratom svojega templja«, notranjost pa puščam v razmetanem stanju. Solomon se sprašuje, ali Bog sploh lahko prebiva na zemlji, saj ga nebesa ne morejo obseči – a vendar prosi, naj bo Njegovo oko bdi nad to hišo. Moja hiša, moj tempelj, je moje srce, a v njem je zadnje čase preveč »tradicije starih« in premalo žive prisotnosti. Danes sem ujel sebe, ko sem prebiral novice o vseh delitvah in moralnih krizah v

Včasih se ujamem, kako sredi vsega tega sodobnega hrupa – med nenehnimi obvestili na telefonu, novicami o nemirih v svetu in neskončnim seznamom nalog – poskušam zgraditi svojo identiteto kot nekakšen bleščeč tempelj iz stekla in jekla. Hočem biti učinkovit, informiran in močan. A bolj ko ta tempelj gradim, bolj votlo odmeva v njem. Ob branju o Salomonu, ki vnaša skrinjo zaveze v najsvetejše, me zadane tisti temen oblak, ki napolni prostor. To ni oblak zmede, ampak tista Filo

Vstopam v to nedeljsko bogoslužje s težo v srcu, ki jo verjetno čutite tudi vi. Ko zjutraj odprem oči, ne vidim le sonca, ampak pogosto najprej začutim skrbi, ki pritiskajo na ramena sodobnega človeka. Gledam obraze delavcev, ki se sprašujejo, ali bo njihova plača ob koncu meseca sploh še kaj vredna. Vidim roke kmetov, ki so razpokane od dela in negotovosti, ko opazujejo, kako se pravila spreminjajo hitreje kot letni časi, in kako se njihova ljubezen do zemlje vse pogosteje s

V tišini, ki jo poskušam ukrasti današnjemu hitremu ritmu, se ustavljam ob Salomonovi prošnji in Jezusovem vabilu v samoten kraj. Sredi sveta, ki od mene nenehno zahteva mnenja, opredelitve in hitre odzive na krize, v sebi čutim globoko žejo po tistem, kar so puščavski očetje imenovali diakrisis  – dar razlikovanja. Salomon se ni ustrašil svoje majhnosti sredi ogromnih odgovornosti. Namesto za dolgo življenje ali bogastvo je prosil za »poslušno srce«. To razumem kot klic k no

Ob prebiranju današnje Božje besede se v meni prebujata dva popolnoma različna svetova: Davidov svet hvaležnosti in Herodov svet ujetosti v lastne strasti. V luči Filokalije, ki me vabi k nenehnemu čiščenju notranjega pogleda, se sprašujem, kateri glas v meni je glasnejši – tisti, ki slavi Boga, ali tisti, ki se boji mnenja drugih. V Sirahovi knjigi opazujem Davida, ki je »z vsem srcem opeval Gospoda«. Njegova moč ni bila v njegovem orožju, ampak v njegovi usmerjenosti v Višj

V tišini, ki jo iščem sredi nemirnega sveta, se ustavljam ob Davidovih zadnjih besedah in Jezusovem naročilu učencem. Čutim, kako se v meni srečujeta dve obdobji: staro, ki se poslavlja, in novo, ki me vabi na pot z golimi rokami. Ko poslušam evangelij o dvanajsterih, ki odhajajo na pot brez kruha, brez torbe in brez denarja v pasu, v sebi začutim sunek strahu. V svetu, ki temelji na kopičenju zalog in nenehnem zagotavljanju varnosti, se mi zdi takšna golota skoraj nepredstav

V tišini svojega prostora razmišljam o Davidu, ki je želel prešteti svoje ljudstvo. V tem dejanju prepoznavam svojo lastno skušnjavo – potrebo po nadzoru, po številkah, po oprijemljivih dokazih varnosti. Davidovo štetje ni bilo le administrativno opravilo, temveč trenutek, ko je njegovo srce pozabilo na zaupanje in se naslonilo na statistiko. V današnjem svetu, kjer sem nenehno obkrožen z grafi o gospodarski rasti, številom žrtev v konfliktih ali odstotki inflacije, hitro pad

V tišini svojega srca, kjer se srečujejo nemir sveta in Božja prisotnost, prebiram današnjo besedo. Svet okoli mene je poln poročil o spopadih, razdorih in bolečini, ki me včasih preplavi kakor Davida, ko je objokoval svojega sina Absaloma. Čutim to težo – žalost očeta, ki ljubi kljub uporu, in stisko sveta, ki se zdi ujet v krog maščevanja in nerazumevanja. V evangeliju opazujem ženo, ki dvanajst let trpi. Predstavljam si jo v sodobnem svetu: morda je to nekdo, ki se bori z

Ob prazniku Svečnice, ko se v cerkvah prižigajo sveče, se v moji notranjosti prebuja hrepenenje po tisti Luči, o kateri pišejo očetje Filokalije – po luči, ki ne razsvetljuje le prostora, temveč očiščuje oko mojega srca. Ta luč je vstali Kristus in njegov Duh. Ko berem preroka Malahija o Gospodovem prihodu v tempelj, ne vidim več le zunanje zgradbe v Jeruzalemu. Moj tempelj je moje srce. Prerok pravi, da je On kakor »ogenj talilca«. V tišini svoje sobe dopuščam, da ta ogenj l

Smo na začetku februarja. Ko zjutraj odprete vrata svojega doma, vas ne pozdravi le mraz, ampak tudi teža časa, ki ga živimo. Danes se ne obračam le na vašo pobožnost, ampak na vaše žulje, na vaše skrbi in na vašo utrujenost. Govorim vam, ki ste kmetje, ki z negotovostjo gledate na svoja polja in hleve, medtem ko vam novi birokratski diktati in globalne tržne igrice jemljejo osnovno dostojanstvo in pravico do zemlje. Govorim vam, delavci in obrtniki, ki čutite pritiske novih

Čutim, da so ti časi kot razburkano morje iz evangelija – vse se maje, čoln se polni z vodo, jaz pa iščem oporo. Zgodba o preroku Natanu, ki stopi pred kralja Davida (2 Sam 12), me zadane v živo. David je živel v iluziji, da je njegov greh skrit, da ima vse pod nadzorom. Natan pa mu nastavi ogledalo. V današnjem svetu se pogosto ujamem v podobno past: s prstom kažem na "tiste zunaj" – na globaliste, na skorumpirane medije, na tiste, ki zanikajo krščanske vrednote. Prepričan s